Učenci 3. c z naše šole skupaj s humanistom Tomom Križnarjem v Sudanu

petek, 04. 01. 2013 | EKO Šola

01Ste že slišali za Ustanovo Tomo Križnar in za Humanitarno ustanovo H.O.P.E.? Ste že zavestno ali pa čisto po naključju zrli v fotografije prestrašenih nubskih otrok in zaskrbljenih mater in se potiho tolažili, da je fotografijo že zdavnaj prekril prah časa, nato pa ste zgroženi ugotovili, da gre za utrip sedanjosti? Ste prebirali knjigo Toma Križnarja Nafta in voda ali pa ste bili priča kateremu izmed njegovih dokumentarnih filmov in ste potem še nekaj noči slabo spali?

To je samo nekaj uvodnih vprašanj na poti k odgovoru na vprašanje, kaj v teh dneh druži učence OŠ 8 talcev Logatec in humanista Toma Križnarja.

Več si lahko preberete v nadaljevanju …

Učenci 3. c z naše šole skupaj s humanitarcem Tomom Križnarjem v Sudanu

Če dobro pomislimo, so naši želodci največkrat polni, še preden sploh začutijo pravo lakoto. Hrana nam je postala samoumevna dobrina, kadar jemo, malokrat razmišljamo, kaj jemo in zakaj jemo. Prehranjevanje moderne civilizacije je postalo rutina.

Ta osnovna življenjska potreba pa na žalost ni dana vsem na naši zemeljski obli, pa čeprav nas greje isto sonce in nam sveti ista luna.

Ob številnih ognjemetih, ki so se vrstili v zadnjih dneh v vseh večjih mestih, je le malokdo pomislil, da je tudi to eden izmed načinov onesnaževanja, ki pripomore, da se v Sudanu puščava vsako leto poveča za 7 km. Posledično pa to pomeni toliko manjše možnosti za preživetje tistih, ki so si še lansko leto na tem ozemlju lahko pridelali hrano. In ko se pridruži še človeški pohlep in postane nafta vrednejša kot človeško življenje, še včerajšnje preprosto, prvinsko, nagonsko življenje domorodcev postane tragedija. Če želijo preživeti, jim kar naenkrat vsa izročila staroselcev, vse pridobljene izkušnje niso dovolj. Za preživetje potrebujejo znanje.

Na težke razmere v Nubskih gorah in v Darfurju že vrsto let opozarja humanitarcem Tomo Križnar, ki sta mu sočutje in empatija veliko bližji kot materialni svet. Po svojih močeh nesebično pomaga ljudem, za katere pravi, da so od sveta pozabljeni. Eden izmed njegovih ciljev je tudi, da v Sudanu zgradi čim več šol. Zaveda se, da je prav znanje eno izmed največjih bogastev, ki lahko v tako težkih razmerah tamkajšnjim ljudem pomaga na poti preživetja.

Sodobna družba nas je naučila, nam zakoreninila v podzavest, da veliko materialnih dobrin zob časa niti ne utegne načeti, ko jih že hitimo menjat z novimi, lepšimi, modernejšimi.

Nič drugače ni s šolskimi potrebščinami. In prav z razlogom, da bi še uporabni šolski pripomočki odslužili namenu, za katerega so bili narejeni, smo se tudi na naši šoli odločili, da bomo v mesecu decembru zbirali pripomočke, ki bi bili lahko v pomoč pri izobraževanju sudanskih otrok.

K zbiralni akciji so bili povabljeni vsi oddelki naše šole, daleč največ sočutja do sovrstnikov pa so v tej akciji pokazali učenci 3. c razreda. Skupaj z razredničarko in učiteljico podaljšanega bivanja so s pisali, puščicami pobarvankami, z barvicami, vodenimi barvicami, ravnili, radirkami, zvezki, didaktičnimi igračami, žogami itd. do zadnjega prostorčka napolnili lepo število šolskih torb.

Tomo Križnar je bil ob predaji zbranega vidno ganjen, s kamero je naredil nekajminuten posnetek za svoj in naš arhiv, z besedami pa se je zahvalil vsem, ki smo bili sposobni odpreti srce in smo tako s svojo gesto podprli znanje nekoga, ki ga še nikoli nismo videli.

Tomo Križnar je v teh dneh ponovno tam, kjer pravi, da ga potrebujejo. Dokazov, da ga je vaša dobrota resnično ganila, je več: Besede, ki so ob predaji pripomočkov kar vrele iz njega: »Bojana! Bojana! Kaj je to? Vse to? Toliko? Bojana, ne, ne morem verjeti. Veste, kaj ste vi naredili za te otroke, s tem ne boste pomagali otrokom v eni vasi, ampak bodo vaše pomoči deležni otroci v dveh, treh vaseh.«

02Pa tudi to, da se je le dva dni, preden se je odpravil na pot, prikazal na vratih z veliko sliko pod pazduho. »Tole sem moral še pred odhodom prinesti za vaše otroke, to jim moraš izročiti, da bodo imeli v zahvalo, ker znajo čutiti in ker njihova dobrota ne pozna meja.«

Obisk sem izkoristila, da sem mu tudi sama izročila fotografijo, ki je nastala v 3. c z željo, da jo izroči otrokom v Sudanu kot pozdrav logaških otrok in tako pomaga stkati vezi med otroki, ki se drugače verjetno ne bi nikoli videli in srečali.03

Danes, ko smo obrnili prvi list leta 2013, sem dobila Tomovo elektronsko pošto s priloženo fotografijo ter s pripisom : »Poskusil bom poslati sliko za tvoje otroke iz 3. c, ki sem jo naredil med kosilom na tržnici v Jubi. S celim razredom potujem … in je super. Nič nisem mogel vzeti s seboj, kar ste zbrali – niti svinčnika, samo dve vaši sliki. Vse se bo pripeljalo za mano s tovornjaki, čim bo mogoče. Kdaj, bomo vedeli več, ko se srečam z Jamousom.«

01Ne, samo, da je slika na poti, dobila je tudi simbolen pomen. Zdaj namreč otroci 3. c delajo družbo Tomu Križnarju v času, ko proučuje razmere v Darfurju in v Nubskih gorah. Tam na žalost prehod v novo leto niso spremljali poki petard in številni ognjemeti, ampak gromki streli in grozeči poki orožja. Tomo Križnar pa prav v tem trenutku opreza za priložnostjo, ko bo lahko v Slovenijo sporočil, da je dovolj varno, da lahko pripeljejo tudi vse tisto, kar je tako z vašo pomočjo, kot tudi s pomočjo nekaterih, ki še niso postali otopeli za sočloveka, uspel zbrati preko svoje in humanitarne ustanove H. O. P. E.

Šolske potrebščine, mobilno vrtalno napravo, s katero bodo nekaterim prebivalcem v Darfurju poskušali zagotoviti vodo, ter okoli 60 miniaturnih video kamer in nekaj mini prenosnikov ter satelitskih anten za internet, ki bodo plemenom Nubskih gora in plemenom v Darfurju komunikacijski most z razvitim svetom in bodo tako lahko obveščali javnost o genocidu, ki se jim dogaja samo zato, ker so se rodili ob napačnem času na napačnem kraju, bodo dostavili takoj, ko bodo to tamkajšnje razmere dopuščale.

Pa naj nastali zapis zaključimo s Tomovo mislijo:

»Človeka se lahko učiš spoštovati, če greš k izvoru človečnosti, k tistim kulturam, ki so ohranile to, kar je ljudem pomagalo preživeti. Mi smo udje istega telesa. Leva roka je Afrika, desna je Evropa, skupaj lahko delamo več, kakor vsaka roka posebej. Treba je dati možnost vsem organom tega telesa, da delajo. To je tisto, kar narava želi od nas.«

V Tomovem in mojem imenu še enkrat iskrena hvala za vso Vašo nesebično pomoč.

Bojana Pivk

Dostopnost