Od mene za tebe

Petošolci so morali pri GUM opraviti intervju s starimi starši, kakšno je bilo glasbeno življenje v njihovem času.

Zanimivo branje, pa tudi poslušanje. Vabljeni k branju in poslušanju…

Poglejte in poslušajte, kaj sta dedek in Oskar iz 5. c in naredila v tem pomladnem času.

https://drive.google.com/file/d/1HJGTqhcTkhIBbujatZaE6gB8aaHS5HVj/view

 


INTERVJU

Za svoj intervju sem izbral starega ata Franca Vidmarja

 

  1. Kakšna glasba je bila priljubljena v tvoji mladosti, je bila tebi všeč?

V času atove mladosti je bila priljubljena je bila preprosta, kmečka glasba. Peli so ob spremljavi diatonične harmonike. Taka glasba je bila tudi atu všeč. Kot mlad fant se je rad priključil k pevcem.

  1. Kako ste takrat poslušali glasbo?

Redko so imeli doma svoj radio. Hodili v vas v mladinsko sobo, ker so zbirali in poslušali radio.

  1. Ali ste kot otroci in mladi veliko peli, plesali ali igrali na kakšen inštrument?

Na Dolenjskem se je vedno veliko prepevalo. Peli so domače ponarodele pesmi, v skupinah so igrali na enostavne pripomočke. Zraven se je tudi plesalo.

  1. Kako je potekal pouk glasbe v šoli?

V šoli so imeli pevske vaje, ki so potekale tako, da je moral vsak zapet po eno domačo pesem. Imeli so učiteljico, ki je bila glasbeno zelo nadarjena, prijazna in z je njimi veliko prepevala.

  1. Katera pesem ti je bila najljubša?

Veliko so peli pesem Po Koroškem po Kranjskem, ampak malo po svoje (»Po Dolenjskem ajda zori, eno dekle jo žanje, jo glav’ca boli«). Ata je pesem tudi zapel.

  1. Je takrat deloval tudi kakšen pevski zbor? Ali si v njem pel?

V osnovni šoli Zagradec so peli samo učenci. Deloval pa je pevski zbor is sosednje vasi Krka po imenu Tmci, 6 fantov, ki so peli tudi na Radiu Ljubljana. V Stiški gimnaziji je ata obiskoval pevski zbor.

  1. So fantje peli podoknice? Kako so to izvedli?

Da, to je bil običaj, da sta dva ali trije fantje pomagali enemu tako, da so peli z njim. Podoknica se je pela dekletu, ki je bila fantu všeč ali jo je ljubil. Tudi ata je nekajkrat pomagal peti. Kot 15-letni fant je šel na »ohcet« prodat kamelo. Kamelo je tudi vodil.

  1. Kako, kje in katere plese ste plesali?

Plesali so v paru na veselicah. Plesali so valček, polko, rašplo in ta potrkano. Na porokah in velikih praznovanjih so peli »Vlejci, vlejci drejto, tolci, tolci klin«.

  1. Ali se spomniš imena katere od glasbenih skupin ali glasbenikov tisteg

Takrat je na radiu veliko igral harmonikar Avgust Stanko in ansambel Miška Kranjca. Za humor je skrbel Fran Miličinski Ježek.

  1. Kaj tebi pomeni glasba?

Glasba mu pomeni sprostitev in spomin na mlada leta.

Ko je bil star 14 let, je bil poštar in nosil pošto po vsej Suhi krajini (dve leti po dva meseca med dopustom zaposlenega poštarja). Veliko je hodil po gozdovih in si zraven igral na orglice (»ustne vorglce« je  dobil od botra). Hodil je sam po gozdu, tudi po 3 do 4 ure v eno smer do vasi.  Bilo mu je dolgčas in malo se je bal, zato si je med hojo igral.

Ko je bil v Gimnaziji in je prišel domov iz Stiškega Internata so se skupaj zbrali fantje iz sosednjih vasi. Da so lahko plesali je ata igral na orglice, Slavc je igral na glavnik in Tone na travo (piščalka iz leskovega lesa in trave). Ritem pa je dajal nekdo na »rengle«.

Zapisal: Nejc Bibič, 5.c (maj 2020)

Pa še posnetki:

https://youtu.be/ARg9Dq0RxGM

https://youtu.be/cEZlaklSDl8

https://youtu.be/CQjQxQR4yVY


Intervju z atom Tonetom

 

Moj stari oče je star 73 let. Živi na Vrhniki že celo svoje življenje. Poročen je bil z mamo Štefko, ki je že pokojna. Ata ima rad glasbo, ker ga pomiri, uspava in pozabi na skrbi. Vsako noč se uspava ob glasbi. Pri tem izbira nežno glasbo.

Ata Tone ima najraje narodno zabavno glasbo in zabavne popevke. Iz mladostnih let se najbolj spominja pesmi Moj črni konj in Vozi me vlak v daljave (ko je bil star 15 let). V živo so glasbo igrali v Močilniku in pred hotelom Mantova. V tistih časih so igrale skupine, ki so jih sestavljale kitara, harmonika in bobni, včasih tudi klarinet. Največ so plesali valček, polko in bogie wogie. Po vaseh so bile gasilske veselice. Največ plesa se je odvilo na pustno soboto, na Silvestrovo in ob trgatvah.

Takrat so se začeli pojavljati ansambli Avsenik, Slak, Henček…

V času osnovne šole je obiskoval šolski zbor. Spominja se, da je dvakrat celo nastopal v Cankarjevem domu. Spominja se tudi smešnega dogodka, ko ga je učitelj glasbe poslal stati k vratom, ker ni imel posluha.

Ko je bil mladinec, je hodil v cerkveno mladinsko skupino. Peli so različne pesmi, ki jih poznamo še danes. Primer: In polje prepeva in cvetke pojo, Dominike nike, nike, šel je peš po svetu tem.

Zelo si je želel igrati harmoniko, bila mu je »cel svet«. Doma so govorili, da ni denarja za to, da je denarja škoda. Ko je bil večji, je hotel v glasbeno šolo, ravnatelj mu je rekel, da »takih starih kozlov ne rabijo«.

Mladi fantje so peli puncam podoknice. Spominja se, da se je neki oče bal za svojo hčer, zato jih je pregnal s sekiro.

Na sveti večer so doma peli na krušni peči božične pesmi.

 

Intervju sem opravila pri atu doma, na vrtu.                                                       Pija Cukjati, 5.a


INTERVJU

 

Za svoj intervju sem izbral svojega dedka.

 

  1. Kakšna glasba je bila priljubljena v tvoji mladosti, je bila tebi všeč?

Priljubljena je bila cerkvena in narodno-zabavna glasba, slovenske popevke ter narodne pesmi. Vse te so bile tudi meni zelo všeč.

 

  1. Kako ste takrat poslušali glasbo?

Glasbo smo poslušali po radiu, ki so ga imeli v celotni ulici le moje tete. Ko je bil na sporedu kakšen koncert, so dale radio kar na okensko polico in odprle okno, da smo slišali tudi drugi.

 

  1. Ali ste kot otroci in mladi veliko peli, plesali ali igrali na kakšen inštrument?

Doma smo veliko peli domače, narodne pesmi. Plesali nismo, plesali so le starejši. Ko sem bil starejši, sem hodil plesat tudi jaz. Igral sem harmoniko, kasneje sem se učil solo petje in pri tem imel kot stranski predmet tudi klavir.

 

  1. Kako je potekal pouk glasbe v šoli?

Pouk glasbe v šoli je bil zelo zanimiv. Do četrtega razreda smo veliko prepevali in se učili tudi teorijo. V gimnaziji pa smo imeli pevski zbor in enkrat mesečno, ob sredah smo hodili v Filharmonijo in poslušali tamkajšnji orkester. Zelo všeč so mi bile Beethovnove skladbe.

 

  1. Je takrat deloval tudi kakšen pevski zbor? Ali si v njem pel/a?

Poleg cerkvenih so bili tudi šolski pevski zbori. Pel sem v šolskem zboru.

 

  1. Katera pesem ti je bila najljubša? (Naj vam jo zapoje!)

Zelo všeč mi je pesem Lastovki v slovo, ki jo tudi rad pojem. (posnetek!)

 

  1. So fantje peli podoknice? Kako so to izvedli?

V mestu nisem zasledil, da bi fantje kdaj peli podoknice, na Dolenjskem pa so fantje peli kakšni deklici. Peli so večglasno, podrobnosti pa dedi ne pozna.

 

  1. Kako, kje in katere plese ste plesali?

Plesali smo tvist, dunajski in angleški valček, polko, tango in četvorko. Plesali smo v plesni šoli Jenko, v Festivalni dvorani in v šoli, na Klasični gimnaziji v Ljubljani. Plesali smo v paru.

 

  1. Ali se spomniš imena katere od glasbenih skupin ali glasbenikov tistega časa?

Zelo znani so bili Bratje Avsenik, Kvintet Do, Slovenski oktet, Fantje s Praprotna, Lojze Slak ter Slovenski komorni zbor. V naši družini smo najraje poslušali klasično glasbo.

 

  1. Kaj tebi pomeni glasba?

Glasba je zame nevidni svet, nekaj posebnega. Je nevidna stvar, ki vpliva na dušo, ki razveseljuje, včasih tudi razžalosti. Glasba je del življenja tistega, ki jo zna razumeti in takemu tudi ogromno pove.

 


Sedmarji so pri zgodovini dobili bonus nalogo, da se lahko z družino odpravijo raziskati ostanek kraškega zapornega zidu (Claustra Alpium Iuliarum) iz časa Rimljanov, ki je šel tudi mimo Logatca. Lan je z družino poiskal Brst pri Martinj hribu.


EFA EVROPSKA NAGRADA MLADEGA FILMSKEGA OBČINSTVA

Vseevropski dogodek najstnikov, ki v več kot 40 državah  izbirajo najboljšega med nominiranimi filmi, se je letos  zaradi epidemije iz kina preselil na splet.

Na dogodku so sodelovali tudi učenci naše šole. Tako je o samem poteku dogodka in vtisih poroča Julija Modic iz 7. a.

 

Od 23. – 26. aprila je po vsej Evropi potekale EFA evropska nagrada mladega filmskega občinstva.

V četrtek, petek in soboto smo imeli čas za ogled treh filmov. Vsak dan smo imeli popoldne tudi pogovor o filmu z moderatorko. Prvi film, ki sem si ga ogledala, je Rocca spreminja svet, ki ga je režirala Katja Benrath. To je pozitiven film o deklici, ki je premagala vse ovire in si upala doseči vse, kar je hotela.

Drugi film je Moj brat lovi dinozavre, ki ga je režiral Stefano Cipano. Film govori o dečku z Downovim sindromom in o njegovem bratu, ki se ga je sramoval. Je težek in malo bolj globok film.

Tretji film je Nenavaden teden s Tesso, ki ga je režil Steven Waterlood. Film govori o deklici in njenem prijatelju, ki poskušata najti Tessinega očeta in na koncu jima tudi uspe. Njun teden je poln raznih dogodivščin.

V soboto popoldne smo  imeli pogovor z gostom, ki nam je povedal, kako je potekal izbor za filme, ki smo si jih ogledali. V nedeljo smo imeli glasovanje po sistemu 3, 2, 1. Filmu, ki nam je bil najbolj všeč, smo dali 3 točke, drugemu najljubšemu filmu smo dali 2 točki in najmanj ljubemu filmu smo dali 1 točko. V nedeljo popoldne je bila razglasitev in pogovor z režiserji in glavnimi igralci.

Na koncu je zmagal film Moj brat lovi dinozavre, na drugem mestu je bil film Rocca spreminja svet.  Meni je bila to zanimiva filmska izkušnja in pogledali smo si res kvalitetne evropske filme.

Julija Modic, 7.a


Objavljamo KONS (konstruktivistično pesem) učenke Žive Gantar iz 9. b in likovno pesem

 Julije Turk iz 6. c , spodaj pa lahko preberete dialog med Hilbudijem in Polifemom Lare Katarine Voljč iz 7. c.
Dobro vam gre tole, punce!

 

Polifem in Hilbudij

 

Davno nazaj svet ni bil takšen, kot je danes. Bil je drugačen, poln čudnih bitij, poln krutih vojn, zvijač, boja za življenje.

 

Odisej je dolgo, dolgo nazaj ukanil in oslepil kiklopa Polifema. Sedaj je ta ubožec, mogočni velikan, vse dneve posedal in poležaval na obali Sicilije, blizu vulkana Etna. Tam živijo vsi enooki sinovi Pozejdona, boga morja in vode. Polifem je poslušal šumenje Sredozemskega morja in blejanje ovac. Še vedno ga je po malem jezila in spravljala v slabo voljo ukana, s katero je Odisej na poti domov iz Troje rešil sebe in svoje ljudi. Na poti domov so pripluli na njegov otok, v njegovi votlini so se okrepčali z njegovo hrano in on jih je zaprl v votlino. Začel se je hraniti z njim, a zviti Odisej ga je opijanil z močnim vinom in ko je v alkoholni omami spal, ga je zabodel v edino oko. S svojimi ljudmi je Odisej zjutraj pobegnil, skrit pod trebuhi ovac in takrat je velikana ta zvitost grškega junaka neskončno jezila.

 

Nekega dne, ko je sonce še posebno močno pripekalo je do njega prišel človek, vojskovodja, oblečen od glave do peta v vojaško opravo, s čelado, z oklepom, z mečem in s sulico v rokah. Prisedel je k Polifemu in začela sta pogovor o človeški zvitosti in ukanah.

 

Polifem: »Kdo si, vojak? Slišim žvenketanje tvojega oklepa, ko meč in sulica udarjata po njem?«

Hilbudij: »Ime mi je Hilbudij.«

Polifem: »Kaj počneš tu, na mojem otoku, vojak?«

Hilbudij: »Iščem odgovore, iščem rešitev za svojo vojsko in objokujem svoj poraz.«

 

Hilbudij je skrušeno sedel, vroč pesek ga je žgal pod nogami.

 

Polifem: »Kaj se je zgodilo, vojak?«

 

Polifem je bil slep, ni bil pa gluh in Hilbudij je prebudil njegovo radovednost.

 

Hilbudij: »Ukanili in premagali so me Sloveni.«

Polifem: »Kdo so to Sloveni, vojak?«

Hilbudij: »Slovani so nomadsko pleme, brez vojaških izkušenj in brez orožja. Ukanili so moje može in zavzeli moj tabor. Svarun je ime njihovemu poglavarju.«

Polifem: »Zvito, to me spominja na Odiseja in njegove može, vojak.«

 

Hilbudij je Polifemu povedal celo zgodbo o Svarunovi ukani, Polifem pa je potožil o svoji slepoti in Odiseju. Velikan vojaka ni poznal, saj je živel le na svojem otoku in do sem glas o Slovenih še ni segel. Hilbudij pa je dobro vedel, kdo je Polifem. Ni ga bilo junaka, ki v tistem času ne bi slišal za Odiseja in kiklopa Polifema. Hilbudij je nameraval Polifema ukaniti, želel ga je nekako prepričati, da bi mu pomagal premagati Slovene. Ni bil slučajno na otoku kiklopov.

 

Polifem: »Tvoja sramota je velika, vojak.«

Hilbudij: »Nič večja od tvoje.«

 

Oba sta glasno zavzdihnila. Hilbudij je zrl v morje, velikan je popil galono vina. To in ovce je bilo še edino veselje v njegovem življenju. Včasih bi vojaka požrl brez oklevanja, ampak ne sedaj.

 

Hilbudij: »Velikan, vem, kako si lahko povrneš svoj ugled.«

Polifem: »Kako, vojak?«

Hilbudij je vzkliknil: »Pomagaj mi premagati to slovansko svojat!«

 

Velikan se je počohal po bradi in si z roko obrisal pot s čela: »Zanimiva ponudba, vojak.«

Hilbudij: »Si predstavljaš, kako hitro bi se razvedelo, kdo je premagal Svaruna? Si predstavljaš, kako mogočen bi bil spet?«

 

Polifema je Odisejeva ukana res še precej bolela, vendar se sedaj, ko je poležaval med svojimi ovčicami, ni zdela več tako grozna. Nič ni rekel.

 

Hilbudij: »Za pomoč bi lahko prosila tudi tvojega očeta, mogočnega Pozejdona. Kaj praviš, velikan?«

Polifem: »Očeta ne bom motil s tako nepomembnimi stvarmi, kot so Sloveni, vojak.«

Hilbudij: »Zate nepomembne, zame pa ne.«

Polifem: »Tvoja usoda, vojak, je v rokah bogov.«

Hilbudij: »S tvojo pomočjo, bi jo lahko spremenila, z lahkoto bi porazili Svaruna in Iztoka.«

Polifem: »Vojak, če še nisi opazil, sem slep.«

Hilbudij: »Vem, vendar s Pozejdonovo pomočjo bi bilo vse mogoče. S Sloveni bi opravil z lahkoto.«

Polifem: »Dnevi, ko sem žrl ljudi, so mimo, vojak. Tisto so bili drugi časi, človeški okus se mi je priskutil.«

 

Hilbudij je videl, da ne bo lahko, vendar ni imel namena odnehati.

 

Hilbudij: »Tako bi se lahko maščeval ljudem, za vse, kar ti je Odisej storil.«

Polifem: »Svarun ni Odisej, vojak.«

Hilbudij: »Ni, vendar je človek. Lahko bi se na ta način maščeval vsem ljudem.«

Polifem: »Moja zamera je bila močna le do enega človeka, vojak.«

Hilbudij: »Vem, vendar tako bi spet lahko pokazal, kdo je mogočni Polifem.«

Polifem: »Moja zamera se je ohladila, vojak.«

 

Polifem je govoril mirno. Opazil je, da ne čuti več tako velike jeze. Srknil je vino in hlastnil po ovčjem bedru.

 

Hilbudij: »Kako se zamera lahko ohladi? Poglej, kaj ti je storil.«

 

Kiklop se je namrščil, kot da se je pokesal.

 

Polifem: »Požrl sem njegove prijatelje, žive sem jih požrl, vojak.«

Hilbudij: »In sedaj si slep!«

 

Hilbudij je skoraj kriknil v obupu, začel je čutiti, da se je velikan pomehkužil.

 

Polifem: »Bolj ko premišljujem, vojak, bolj vidim, da so si Grki le izborili svobodno pot domov. Če jih ne bi zaprl, če jih ne bi požrl, ne bi bil slep, vojak.«

Hilbudij: »Pomehkužil si se, vsemogočni velikan.«

Polifem: »Mogoče, vojak. Slep sem, cele dneve poležavam in premišljujem. Prišel sem do zaključka, da človek postane neskončno iznajdljiv, ko gre za njegovo življenje in to je njegova pravica, vojak.«

Hilbudij: »Razočaral si me, velikan.«

Polifem: »Mogoče, vojak, vendar sem se odločil. Tako jaz, velikan Polifem, kot ti vojak, tako Svarun in tako Odisej, vsi imamo pravico do življenja pod svobodnim soncem.«

 

Hilbudij se je počutil kot bi ga polili z mrzlo vodo. Vedel je, da velikana ne bo prepričal.

 

Hilbudij: »Grem, s teboj izgubljam čas, grem si povrnit svojo čast.«

Poilifem: »Srečno, vojak.«

 

Hilbudij je bil nesrečen, obupan, to je bila njegova zadnja priložnost, da bi s pomočjo bogov premagal Slovene. Polifem pa je ostal nekako srečen, tiho se je nasmehnil. Sedaj je čutil olajšanje, spokoj in mir v srcu, ki ga lahko prinese samo odpuščanje.

 


Pri geografiji so imeli učenci nalogo, da poiščejo informacije o trenutno najbolj znanem kitajskem mestu…mhm, le katero bi to bilo…

Ana je takole napisala…

KITAJSKA

Geografska lega mesta Wuhan je 30°35′14″severne geografske širine in 114°17′17″ vzhodne geografske dolžine. Wuhan je glavno mesto province Hubej v Ljudski republiki Kitajski s približno 11 milijoni prebivalcev. Je eno najpomembnejših prometnih ter industrijskih središč v notranjosti Kitajske. Stoji ob reki Jangce in je križišče na polovici plovne poti od V proti Z ter polovici železniške povezave med S in J. Ima veliko pristanišče za čezoceanske tovorne ladje. Med letom 1929 in 1934 se je pričela razvijati industrija, predvsem strojev in vozil.

Wuhan ohranja status industrijskega središča s poudarkom na avtomobilski in medicinski industriji.

Koronavirus

Virus se je najprej pojavil na Kitajskem, v mestu Wuhan. Virus se je zelo hitro razširil, saj je bilo veliko posameznikov z blagimi znaki ali brez njih, ki jih niso zabeležili kot okužene in so virus širili naprej. Teh je bilo 79% dokumentiranih okužb. Vladni ukrepi in samozaščitni ukrepi so pomagali zmanjšati število okuženih. Virus ostaja aktiven na predmetih (telefoni, kljuke, denarnice,…), zato je potrebno razkuževanje le teh. Virus ogroža predvsem starejše osebe, ki živijo v ustanovah za dolgotrajno oskrbo, osebe s težkimi osnovnimi zdravstvenimi stanji kot so: rak, pljučne bolezni, redke bolezni, srčne okvare,…

Preventivni ukrepi:

  • Karantena (šolanje in službe od doma)
  • Socialna izolacija
  • Obisk trgovin v skladu s priporočili (maska, rokavice, večji nakupi, umivanje rok po stiku s predmeti iz trgovine)

Koronavirus je zelo spremenil  tempo življenja. Moj urnik je bil pred karanteno zelo natrpan: šola, domače naloge, trening, učenje in med vikendi tekme, prostega časa skoraj ni bilo.

Zaprtje šol in karantena nas je prisililo v drugačen tempo. Moja soba je postala učilnica in računalnik je moj stik z učitelji in sošolci. Še dobro da živimo v majhnem kraju, da lahko z družino popoldneve preživljamo v naravi. Virus je prinesel tudi več časa za mojega pasjega prijatelja Pikija, ki mi pomaga pozabiti na vse skrbi.

Ana Zbačnik, 8.b, 23.4.2020


Učenci 7. b so ob prvem maju risali simbole, povezane z omenjenim praznikom. Se spomnite, kaj povezujemo s 1. majem?

Kres, mlaj, rdeči nagelj…KRESMLAJNAGELJ


LUM GALERIJA
Likovni izdelki doma še vedno pridno nastajajo in domišljija ne pozna meja.

Sara Nagode je z nami delila svoje razmišljanje o koronavirusu in moram priznati, da se z njo strinjam. Kdaj bo že konec, kajne Sara?! Ni lahko nositi krone.

Koronavirus – zlata ali trnjeva krona?

 

Doma včasih vidim mami in očija, ki bereta časopis. Publicistična besedila, torej. To se mi je vedno zdelo zelo dolgočasno. Publicistična besedila obsegajo najrazličnejše teme, namenjena pa so predvsem predstavljanju in komentiranju dogajanja. Objavljena so v medijih in dostopna najširšemu krogu ljudi.

Pa zakaj bi kdo poslušal poročila, bral novice v časopisih, na spletu … Res dolgočasno. Mediji, še posebno splet, se mi zdijo veliko bolj primerni za iskanje zabavnih vsebin, filmov, ki ti polepšajo življenje. Skoraj nikoli še nisem namreč slišala, da bi bile pri poročilih objavljene dobre novice. Kot da je novica samo slaba novica. Starša nikoli nista prav dobre volje, ko gledata poročila. Rajši naj gledata komedije, se vsaj smejita. Tudi onadva sta se odločila, da bosta poročila gledala čim manj. No, potem pa pride februar  2020, ko so se pri nas doma redno začela gledati poročila. Ne boste verjeli – še jaz sem začela gledati poročila.

V bistvu je prišlo obdobje, ki za medije ni preveč zahtevno. Dobili so glavno in skoraj edino temo – koronavirus. Pred tem so morali vsak dan iskati nove in nove novice, ki bi pritegnile ljudi. Sedaj pa so kar naenkrat dobili vso njihovo pozornost in to z eno samo temo, o kateri poslušamo dan za dnem. Nikoli si nisem mislila, a novicam sem začela slediti še sama. Najprej novice o koronavirusu s Kitajske. Zdi se mi, da mediji takrat med ljudi niso sejali panike, tudi novinarjem se je zdelo, da se to dogaja nekje daleč, in da smo pravzaprav mi čisto varni. Potem so nas začeli obveščati o koronavirusu v Italiji. Takrat pa je nastala panika. To je v bistvu že skoraj pri nas. Ko so novinarji začeli o tem govoriti, je bilo še vse v redu. Ko so začeli kazati številke, se je strah začel povečevati. Ko pa so nam pokazali še posnetke iz bolnišnice in posnetke krst, so nas dodobra prestrašili. Mediji imajo v takih trenutkih zelo veliko vlogo. Lahko bi nas mirili ali pa zelo vznemirili. In dokončno smo se vznemirili, ko je bilo objavljeno, da je za to boleznijo zbolel prvi Slovenec.

Na začetku se mi je zdelo, da je res dobro, da imamo medije. Iz medijev smo izvedeli, kako naj se obnašamo, kaj moramo upoštevati, da ne bi zboleli. Povedali so nam tudi, do kdaj bodo šole zaprte. Spremljamo lahko tudi, kako naj bi potekalo ocenjevanje, kateri ukrepi še veljajo in kateri ne.

Eno so novinarji, drugo pa so gostje. Na začetku sem jih poslušala in se mi je zdelo, da še dobro, da lahko slišimo razne nasvete. Ker pa to stanje že toliko časa traja, ne poznam pa nikogar, ki bi zbolel, so me začeli gostje že prav motiti. Poslušamo samo, kako je nevarno, ne smemo hoditi ven, samo strah, strah, strah … Sploh pa ne vem točno, koliko ljudi in koliko starih je res umrlo za to boleznijo. Na živce mi gre tudi, da enkrat poslušam o tem, da mora tisti, ki gre v trgovino, nujno nositi rokavice, čez nekaj časa pa spet objavijo, da rokavice sploh niso primerne. Sploh ne vem več, kaj je res in kaj ne. Gotovo pa je, da smo zaradi medijev zelo prestrašeni in dobro upoštevamo vsa navodila.

Na začetku mi je bil kakšen ukrep celo všeč. Npr. šola na daljavo. Fino se mi je zdelo, da se mi nikamor ne mudi, da sem lepo doma – lepo kot krona. Po vseh teh tednih pa šolo in sošolce že zelo pogrešam. Jezi me, ker ne morem ven.  Tale krona je postala že bolj trnjeva.

Nestrpno že pričakujem, da bodo mediji objavili, da je nevarnost s koronavirusom mimo. Da bodo poročila, enkrat za spremembo, polna samo dobrih novic.

 


LUM GALERIJA

Likovno ste še vedno močno ustvarjalni. Neverjetno, kakšno moč ima domišljija, kajne?


Oglasil se nam je tudi Tjaž, ki pravi da dela in zabave doma ne zmanjka.

Tjaš, a si imel ravno linijo pri krompirju in mirno roko pri beljenju?

 


Tudi Elmas Zarifović je opravil tehnični dan, gotovo je dišalo po celi hiši. Uspelo ti je , Elmas!


Športno-naravoslovni dan je Luka Širca opravil kot je treba. Z očetom sta v gozdu poslušala ptice, šla sta mimo glasne kukavice, nato pa ji je Luka “odgovoril”. Njun nadaljnji pogovor je v videu 😄IMG_2813

Drugi video, ki nam ga je Luka poslal, pa je še vedno njegova strast, njegov hobi – hitrostno zlaganje lončkov. Saj vsi poznamo Luka, ki v avli zlaga lončke ali pa zunaj na dvorišču za šolo in okrog njega prvarji in drugarji. Video je poimenoval Ups and downs of speed stacking! Nothing can stop me, only broken cups can  IMG_2808


Dragi moji, naši šestarji so se v tem tednu, ko so imeli kulturni dan, preizkusili v radijski igri.

Ker smo tako vsi zasedeni z video klici, video konferencami, video…mikrofoni, kamerami in drugimi e-ji, vas vabim, da sedaj  zaprete oči in prisluhnete tem res čudovitim igram, ki so jih naredili naši učenci.

Super, super, super, ful dobr…ojoj pri slovenščini smo, odlično 5!!!

https://8talcev-my.sharepoint.com/:f:/g/personal/ales_pozarnik_v_8talcev_si/EmajyXXpkkFOoFqj3zJrVnAB5JwQGOLSe5vM4uhMyoK3Aw?e=mRthco

 


Oskar Rupnik iz 3. c je čisto sam naredil svoj mini animirani filmček, risanko. Uspelo ti je, Oskar.


Družinska drevesa v šestih razredih še kar nastajajo. Tokrat objavljamo dva drevesa, dvoje dreves, v glavnem …Leon Sajovic in Jan Mark Kavčič sta takole po. vrtala, kdo je kdo, Jan je šel še malo dlje, saj je odkrival tudi albume družinskih fotografij. Odlično, fanta!


 

Naši devetarji  so prejšnji teden interdisciplinarno spoznavali snov med obema vojnama. Njihova razmišljanja o pripadnosti narodu, materinščini objavljamo spodaj…

KAPLAN MARTIN ČEDERMAC  … Gašper Klanjšček

Pisatelj France Bevk je na lastni koži izkusil zatiranje in omejevanje pravic, ki ga predstavlja v romanu. Kot primorski Slovenec je po razpisu Rapalske pogodbe pretrpel marsikaj, saj je bil zelo dejaven na področju kulturnega ustvarjanja in razvijanja jezika, kar pa s strani italijanskih oblasti ni bilo zaželeno. Večkrat je bil zaprt, priprt, kar se je dogajalo več let. Tako lahko zagotovo vemo, da snov, ki jo predstavlja v romanu, zelo dobro pozna.

Kolikor sem lahko razbral iz odlomka, je kaplan Martin umirjen in miroljuben, a zagrizen borec za materinščino ter slovensko kulturo. Verjame v pogovor in ne v  silo. Pripravljen je marsikaj žrtvovati za dobro ljudstva in ni ga strah se zoperstaviti agresiji italijanskih oblasti. Zaveda se pomembnosti razvijanja in negovanja jezika in kulture, s čemer se kot bralec strinjam. Njegova prizadevanja se mi zdijo častna, lahko bi rekel junaška, da se kot posameznik upa zoperstaviti celotni državi.

Državna in narodna meja sta dandanes dve čisto različni stvari. Skozi zgodovino se je meja spreminjala, a ljudje so ostali, saj si mnogi niso mogli privoščiti selitve, ali pa preprosto niso želeli zapustiti kraja, ki jim je dom. Tako lahko tudi ko pustimo mejo republike Slovenije za sabo, naletimo na slovenske skupnosti, ki živijo, kot da bi ne bili izven Slovenije. Imajo društva, slovenska kultura jim je prav tako pomembna in jo razvijajo ter ohranjajo. Sicer to ne velja za vse, a to je stvar posameznika, da se odloči kateremu narodu se čuti pripadnega.

Materinščina je meni osebno zelo pomembna. Gre za jezik, v katerem se sporazumevam s svojci, prijatelji ter ga nasploh največ uporabljam v vsakdanjem življenju. Želi je še naprej spoznavati, saj mi je to v veselje in zmožnost naprednega, zapletenega izražanja, ki se ga uporablja pri bolj nevsakdanjih debatah, me navdaja z zadovoljstvom. Vsak jezik je unikaten, ima svoje posebnosti in  sem mnenja, da bi morali biti Slovenci na svojo materinščino ponosni, jo še naprej razvijati ter omogočiti tudi prihodnjim rodovom, da jo izkusijo v isti, če ne še boljši obliki kot mi. Zato je potrebno, da se tako v umetnosti kot na splošno še zmeraj dela v slovenščini, saj lahko le tako zagotovimo njeno uveljavitev in prepoznavnost po svetu, ki si jo, tako kot vsak jezik, zasluži.

 

   »Go, go …« slovenščina …  Sara Nagode

France Bevk je slovenski pisatelj. Rojen je bil leta 1890 v Zakojci pri Cerknem na Goriškem, umrl pa je na svoj 80. rojstni dan.

Obdobje, v katerem je ustvarjal France Bevk, imenujemo književnost med obema vojnama. Razvijeta se ekspresionizem, ki je opisoval človekove notranje stiske, moralne dileme, strahove … in socialni realizem, ki je predstavljal malega človeka in kritiziral meščanstvo.

Bevk je napisal zelo veliko literarnih del, velik uspeh pa je doživel z romanom Kaplan Martin Čedermac. Dogaja se v Beneški Republiki, kjer so bili na oblasti fašisti. Zaradi njihovih političnih načel je bila prebivalcem vzeta pravica do maternega jezika. Glavna književna oseba je kaplan Martin Čedermac. Bil je vzkipljiv in pogumen ter zaveden Slovenec, ki je zavzeto sledil svojim prepričanjem in se boril za uporabo slovenskega jezika v cerkvi in pri verouku.

Ekspresionizem se vidi v odlomku v močnem Čedermacovem čustvenem odzivu pri pogovoru s prefektom. Kaplan Martin zagovarja uporabo slovenščine v cerkvi, medtem ko mu prefekt skuša dopovedati, da naj uporablja tuj jezik. Njun besedni dvoboj je od stavka do stavka strastnejši, vendar se je še vedno gibal v mejah vljudnosti. Čedermaca so obdajali žalost in jeza, na um so mu prihajale bridke besede, ki pa jih ni izrekel. Prefektu je očital, da hoče iztrebiti slovenski jezik.

Podobno kot se je za slovenščino boril kaplan Martin Čedermac, se morajo za njeno uporabo boriti tudi slovenske manjšine v Avstriji, Italiji in na Madžarskem. Njihove pravice pogosto niso upoštevane. Narodna meja namreč ni izenačena z državno mejo, kajti Slovenci živijo tudi izven naših meja. In čeprav ne živijo v naši državi, imajo kot narodna manjšina prav tako pravico do uporabe maternega jezika v šolah, imajo pravico do dvojezičnih napisov …

Moj odnos do materinščine se mi zdi še kar dober. Slovenščina je moj materni jezik, to je jezik mojih staršev, jezik, ki sem se ga najprej naučila. Všeč mi je slovenski jezik, predvsem dvojina  in s ponosom govorim v tem jeziku. Mislim, da pa bi svoj odnos do slovenščine lahko tudi izboljšala, saj prek »snapchata«, v sms-sporočilih uporabljam zelo popačeno slovenščino, pišem skrajšano, v slengu, uporabljam angleške besede … Morda se ne najboljši odnos kaže tudi pri glasbi. Poslušam namreč samo angleške pesmi, zato bi se lahko tudi na tem področju malo poboljšala, da bi začela poslušati glasbo tudi v slovenskem jeziku.

Da bi imela slovenščina na svetu bolj pomembno mesto, se mi zdi težko, saj je Slovencev zelo malo, zato ne moremo imeti kakšnih večjih pričakovanj. Prav pa je, da se trudimo znotraj Slovenije ohranjati lep slovenski jezik, pa tudi narečja.  Zavzemati pa se moramo  tudi za to, da imajo vse pravice do uporabe slovenskega jezika tudi Slovenci  izven naših meja.

Naši predniki so se morali za uporabo slovenščine boriti, tako kot kaplan Martin Čedermac. Mi pa jo lahko svobodno uporabljamo. Le slovenske manjšine v Italiji, Avstriji in na Madžarskem se večkrat znajdejo v kakšni podobni situaciji kot kaplan Martin. Današnji problem pri nas mladih pa je, da slovenščino večkrat zamenjamo za angleščino. Včasih se celo že kar pogovarjamo v angleščini ali pa se nam celo zdi, da se lažje izrazimo v angleščini, da v slovenščini kar ne najdemo prave besede za stvar, ki jo želimo povedati. Lahko se zgodi, da bomo brez zunanjih pritiskov sčasoma slovenščino zamenjali za angleščino. Zato: »Go, go …« slovenčina.

 

         Boj za slovenski jezik  … Taja Kovačič

 

France Bevk, avtor romana Kaplan Martin Čedermac, je živel na Goriškem v mestu Gorica. Ta je bila po prvi svetovni vojni pod italijansko oblastjo. V tistih krajih so bile težke razmere, še posebej za Slovence in slovenski jezik. Vse težje so se spopadali z italijanizacijo. Poitalijančevali so slovenska imena in priimke v matičnih knjigah in celo nagrobnikih, duhovniki pa niso smeli maše izvajati v slovenščini, temveč samo v italijanščini.

Mnogo duhovnikov pa je želelo ohraniti slovenščino, zato nekateri, tako kot kaplan Martin Čedermac, niso podpisali odloka in so si s tem nakopali težave.

Kaplan Martin je odšel v Čedad k prefektu in izprosil dovoljenje za uporabo slovenščine v cerkvi. Branil je svoj jezik, trdili je, da je vernikom odvzeta slovenščina za pogovor z bogom. Seveda so bila vsaka dejstva, vsaka beseda zaman. Kljub neuspehu pri prefektu je bil zaveden Slovenec, borec za slovenski jezik. Bil je bister, vztrajen, religiozen. Prav je bilo, da je zagovarjal uporabo slovenskega jezika in se boril za njegov obstoj. Njegov trud in trud drugih duhovnikov se je izplačal. Če ne bi bilo takih duhovnikov, kot je bil Martin, se slovenski jezik v Beneški Sloveniji ne bi ohranil.

Danes slovenska narodna meja sega prek državne meje in zavzema večje ozemlje. Lahko rečemo, da je to ozemlje, kjer živijo narodne manjšine. Okoliščine v slovenskih narodnih manjšinah so na italijanskem lažje, kot so bile v preteklosti. Na Tržaškem in Goriškem že desetletja uživajo sorazmerno visoko stopnjo narodnih pravic, v Videmski pokrajini pa je bila leta 2001 manjšina uradno priznana po sprejemu posebnega zakona za Slovence. Dvojezičnost in uporabo slovenskega jezika lahko opazimo tudi na dvojezičnih napisih.

Moj materni jezik je slovenščina, ki jo tako ali drugače uporabljam vsak dan. Vsakodnevno uporabo slovenskega jezika so omogočili naši predniki, ki med zgodovino niso popustili jezikom okupatorja. Vedno so bili ponosni na slovenski jezik, čeprav niso imeli svoje države. Naš materni jezik je naša identiteta in vrednota. Slovenščino tudi dvojina dela posebno. Ponosni pa moramo biti tudi na narečja, ki jih imamo. Je pa res, da je »sleng« veliko bolj v uporabi kot knjižni slovenski jezik, še posebej pri pogovarjanju s sovrstniki. Slovenski jezik je eden od uradnih jezikov EU. Večjo prepoznavnost slovenščine v svetu bi omogočila večja dostopnost do pouka slovenščine za Slovence po svetu. Ena od možnosti bi lahko bila poletna šola slovenskega jezika ali tabor. Kljub temu da smo Slovenci majhen narod sem ponosna, da znam govoriti in pisati slovensko, saj vsi tujci pravijo, da je eden od težjih jezikov.


 

Učenci 7. b razreda so morali v času razredne ure narediti nekaj jogijskih položajev. Takole so se potrudili. Super 7.b!


Pomlad je navdihnila marsikoga za različne aktivnosti in hobije. Tim Skvarča se je lotil fotografije in ujel spomladanske prve cvetke…še pred današnjim snegom.


Sedmarji še kar pridno ustvarjajo … eni so skoraj srečali medveda…ali pa kaj drugega.  Čas je primeren tudi za urejanje vrtov in gredic, ampak ko ureja nekdo drug, ojoj. Vabljeni k branju.

Lara Katarina Voljč, 7. c                                  MEDVED V ČEMAŽU

 

Dnevi so takooo dolgi, ko si ločen od prijateljev, od šole, od babice, od vsega, kar je bilo prej povsem normalen del dneva. Nisem si mislila, da bom kdaj tako zelo pogrešala celo šolo. Ja, prav ste prebrali, pogrešam šolo! Minevajo že štirje tedni, kar smo doma. Zame so bili še predvsem težki, saj sem vmes izgubila še dedka, kar me je zelo pretreslo. Mama je z nama doma, očka se mora naslednji teden vrniti v službo. Mamo skrbi, pravzaprav nas vse skrbi. Trudimo se odgnati vse črne oblake nad nami in si dneve popestriti s čim več smeha in z veselimi trenutki. Kolikokrat smo si želeli, da bi bili vsi skupaj lahko doma, no, zdaj pa imamo.

 

Očka vsak dan poskrbi, da se razgibamo in nas pelje v naravo. Odpeljemo se v gozd. V mir in tišino. Tam je res lepo. Gozd se je začel prebujati, na srečo pa, kot pravi moja mami, še ni čas za kače. Grozno se jih boji. Pa ne samo kač, boji se tudi, da bi mogoče srečali medveda, ker tam, kjer se mi sprehajamo, res ni nikogar. Spokojna tišina, ujameš veter v krošnjah in ptičje petje. Včasih je prav smešno gledati mamo, kako se ob najmanjšem šumu zdrzne in pogleda okoli sebe. Včasih srečamo kakšno srnico in srnjačka, tega se najbolj razveselimo. Zadnjič sem videla celo sovo, ki je vzletela z drevesa. Sedaj je čas, ko moji starši vedno nabirajo čemaž, nabereta ga za vso zimo in ga lepo pospravita v zamrzovalnik. Jaz ga ne jem, preveč smrdi po česnu in preveč je zelen za moj okus. Ravno pred dvema dnevoma smo se odpravili nabirat zalogo. Oči vedno razlaga, kako medved takoj, ko se zbudi iz zimskega spanja, najprej pohiti do čemaža in se ga naje ter se tako očisti po dolgem spanju. Mama mu je govorila, naj ne začenja zopet s to zgodbo, ravno sedaj, ko smo našli to rastišče čemaža tako na samem. Oba se ji smejiva, ampak ona misli resno.

Spustili smo se po bregu, kar globoko pod cesto. Seveda ni bilo nikjer žive duše. Zašelestelo je, mama je otrpnila, videla sem njene velike oči. Vsi smo obstali kot vkopani. Takrat smo zagledali mladega srnjačka, ki se je počasi prikradel iz grmovja. Mami sem na obrazu videla, kako si je oddahnila in se nasmehnila.

Jaz čemaža ne nabiram, ker ne maram, da mi smrdijo roke. Postopala sem okoli in si ogledovala drevesa, poslušala ptičke in uživala v vetru, ki mi je mršil lase. Dolgčas mi je že bilo, onadva pa nista nehala z nabiranjem. Pomislila sem, da bi se lahko malo pošalila z mamo. Prijela sem najbližji storž in ga vrgla visoko nad starše, v grmovje nad njima. Mama se je zravnala, kot bi jo pičila kača. Popolnoma je obstala in vprašala očeta, kaj je to. Pomiril jo je, da se je verjetno samo premaknila kakšna veja. Počasi se je sklonila in nabirala naprej. Malo sem počakala in vajo ponovila, sedaj sem vrgla dva storža hkrati, na različni mesti. Mama je tiho kriknila. Oče se je zasmejal. Sedaj ni več nabirala čemaža, ampak je stala popolnoma pri miru in samo poslušala. Morala sem počakati, sicer bi me videla. Delala sem se, da je ne gledam in postavala tam okoli in opazovala rastline. Počasi se je spet vrnila k nabiranju. Prijela sem storž in ga vrgla v grm. Tega, kar je sledilo, res nisem pričakovala. Naenkrat se je iz grma nekaj pognalo v dir. Sedaj ni kriknila le mama, ampak tudi jaz. Očka se je začel glasno smejati. Bil je zajec, zapodil se je skozi čemaž, točno med moje starše in jo ucvrl, kolikor so ga nesle noge. Sedaj smo se vsi trije zasmejali, obema z mamo se je kamen odvalil s srca.

 

Očka je seveda vedel, kaj sem počela, da sem strašila mamo in prav se mu je zdelo, da je prestrašilo tudi mene. Dobre volje smo se odpravili domov, saj smo od blizu videli še eno gozdno žival. Očka se je smejal in nama rekel, da sedaj lahko vsem poveva, kako naju je prestrašil medved v čemažu.

 

Nino Soko, 7. c                                           NAŠ PES CVETLIČAR

 

Spomladi smo se odločili, da bomo posadili rože na našo gredico. Kupili smo nove rože – mačehe, pred tem še prekopali gredico in jo pognojili z biološkim gnojilom v obliki briketov.

Potem smo zasadili rože in vsi smo bili navdušeni nad izgledom gredice.

Naslednji dan pa smo ugotovili, da rože niso več na svojem mestu v gredici, ampak ležijo okoli gredice. Ugotavljali smo, kaj se je dogajalo čez noč, vendar nismo ugotovili. Še enkrat smo rože posadili nazaj v gredico in opazovali, kaj se bo zgodilo. Čez nekaj ur pa se je prikazal naš pes, ki je želel preurediti gredico, saj ga je očitno nekaj motilo na njej. S tačkami je pričel kopati in zopet izruval eno rožo. Hitro smo ga ustavili in ugotovili, da išče gnojilo, ki smo ga vkopali poleg vsake rože. To gnojilo mu je namreč močno dišalo. Našemu pasjemu vrtnarju nov podvig ni popolnoma uspel, uničil pa je dve roži.

Upamo, da se to ne ponovi, in vemo, da moramo biti pri tem novem gnojilu pozornejši. Na srečo pa gnojilo ni škodljivo za pse.


Dragi moji šolarji. Danes me je nasmejal naslednji prispevek. Nekateri domače šolsko delo vzamejo čisto zares po šolsko in ob delu nastane še…nekaj, pa ne vem, komu zdaj pripisati slikico, ki je nastala…asociacija, tehnika pomnjenja, dolgčas najbrž ni ali pa tudi, kajne Etjan?! 🙂


Naši sedmošolci pridno ustvarjajo, pišejo in pošiljajo v branje.

Jerca nam poklanja naslednjo zgodbo…                   SMUČANJE NA POKLJUKI

Z očijem sva se nekega jutra odpravila smučat. Šla sva na Pokljuko, ker nama navadna proga ni bila dovolj, sva se odpravila po gozdni progi. Ta je bila zelo zahtevna. Imela je veliko hribčkov in majhnih lukenj ob strani. Čez nekaj časa sem padla v eno luknjo, polno mehkega snega. Bolj ko sem se trudila zlesti ven, bolj sem bila zakopana. Oči me je hotel potegniti ven, pa je še on padel noter, tako da sva bila oba ujeta. Razmišljala sva, kako priti ven. Ni nama ravno uspelo. Potem sva se odločila, da si snameva smučke in splezava ven iz luknje. Uspelo nama je in bila sva nepoškodovana. Dogodivščini sva se še dolgo smejala.

Manca pa se takole spominja pirhov…

Ko sem bila še majhna, sem se nekega dne zbudila, ko je moja mami še spala. Nato je prišla še moja sestrica in začeli sva se igrati. Svoji sestrici sem nato rekla, naj se usede na jajce ter naj ga vali. Sestrica je tako tudi naredila. Ko je mami prišla dol po stopnicah, sva se tako ustrašili, da je jajce počilo in se razlilo po tleh. Nato sva morali jajce počistiti.

Manca Prezelj, 7. c


Petošolci so se morali naučiti ples točak/rašplo. Lovro Doles iz 5. d je zaplesal kar skupaj z mamo. Pa še čisto prave plesne čevlje je obul in zavriskal!

Ker se bliža Velika noč in je v ponedeljek praznik, so v 4.b dobili posebno navodilo. Gospa Fečurjeva je pripravila recept, kako spečeš pletenko in vanjo položiš okrašeni jajček (pirh).  Nekaterim je več kot uspelo, na pomoč je priskočil vsak član družine. Mark in Gabrijel, odlično vama je šlo!


Sedmošolci so se v tednu lotili zgodb s komično perspektivo. Objavljamo Lanovo zgodbo.

TEPKOV PRAZEN POSEL

 

Nekoč je živel Tepko. Bil je navaden človek, ki je imel trgovino. V tej trgovini je prodajal sirove luknje. Bil je najboljši v tem poslu. Z nožem je rezal sirove luknje, kot da bi švigal z nožem po zraku.

Vsak dan so ljudje hodili k njemu po to slastno hrano. Vendar so kupci čez nekaj časa videli, da jih to nič ne nasiti, zato niso več hodili k Tepku. Tepko se je moral spomniti nečesa novega in nasitnega. Zato je odpotoval po svetu, da bi videl, kaj ljudje jedo.

Videl je, da cvrejo, kuhajo in pečejo. Zato je naredil ocvrte, kuhane in pečene sirove luknje. Ljudje so jih oboževali. Posel mu je spet cvetel. Tako je naredil tudi sladoled z okusom sirovih lukenj. Ta sladoled so otroci naravnost oboževali. Ker so ljudje s celega sveta izvedeli o slastnih sirovih luknjah, je Tepko svoje poslovalnice odprl še po celem svetu.

 

Lan Šavrič, 7. c


Navodila za delo pri glasbeni umetnosti je v nekaterih učencih spodbudila njihovo ritmičnost. Nejcu je zagotovo uspelo. Napisal je svoje besedilo na melodijo pesmi Zlata roža (G. B. Pergolesi). Poslušajte…


Kako razmišlja naša devetošolka. Vabljeni k branju.

Vloga publicističnih besedil v času pandemije

 

Konec januarja je na Kitajskem, v mestu Wuhan, izbruhnil novi virus COVID 19 ali koronavirus. Novinarji so tej novici v večernih poročilih namenili le nekaj minut, saj se to pač dogaja daleč od Slovenije. Nato je prišla do nas informacija, da eden od kitajskih zdravnikov svari pred nevarnostjo virusa. Ta naj bi se nekontrolirano širil in število okuženih ljudi naj bi se dnevno povečevalo. Pojavile so se novice o prvih smrtnih žrtvah. Mediji so sicer o tem poročali in se spraševali o pripravljenosti Slovenije na morebitno širjenje virusa pri nas. Odgovor zdravstvenih organizacij in vlade je bil pritrdilen, a ne konkreten.

Februarja se je koronavirus razširil po svetu in tudi blizu nas v Italiji. Marca pa je bil COVID 19 že pri nas in takrat smo se vsi začeli zavedati, kako pomembna je kakovostna informacija. Tudi Svetovna zdravstvena organizacija je na začetku marca razglasila pandemijo in kmalu zatem je bila v Sloveniji razglašena epidemija COVID 19.

Koronavirus so v Slovenijo prinesle osebe, ki so se okužile med potovanjem v državah, kjer je bil virus že prisoten. Mediji so dnevno poročali o številu okuženih oseb in smrtnih žrtvah. To so največkrat starejše osebe s pridruženimi kroničnimi boleznimi, ki so tudi največja rizična skupina. Prav tako smo bili preko medijev obveščeni o kliničnih znakih, poteku testiranja in lokacijah vstopnih točk za bolnike, ki so okuženi z novim koronavirusom.

Konec meseca marca je tudi vlada sprejela prve zaščitne ukrepe za zajezitev širjenja koronavirusa. Za nas osnovnošolce je bila najbolj pomembna novica zaprtje šol in nadaljnje šolanje od doma. Prav tako tudi naši starši delajo od doma. Preko medijev, spleta in družbenih omrežij smo bili obveščeni o zaprtju vseh gostinskih in trgovskih lokalov z nenujnimi artikli. Odprte so le živilske trgovine, lekarne in pošte. Vse s spremenjenim delovnim časom. Te dni nas novinarji dnevno obveščajo o obveznem nošenju zaščitnih mask, o pomembnosti umivanja rok in razkuževanju. Prav tako so na televiziji večkrat dnevno novice o pomembnih tekočih zadevah glede koronavirusa.

Tudi naša osnovna šola se uspešno spopada z izzivom šolanja od doma. Na spletni strani šole so objavljene tedenske zadolžitve za učence glede na razred, ki ga obiskujejo. Obveznosti so za predmete, ki jih imajo na urniku. Učitelji pripravijo učno snov in naloge, ki jih učenci rešimo in pošljemo na elektronski naslov učiteljem.

Moje mnenje o celotnem dogajanju je, da je beseda koronavirus najpogostejše izrečena in napisana v zadnjem mesecu dni. Jezi me, da je najbolj pomemben podatek število smrtnih žrtev. Bolj bi mi bilo všeč število ozdravljenih primerov. Koliko je še okuženih netestiranih oseb, pa nihče ne ve.

Imamo veliko število strokovnjakov, ki si vsak po svoje razlagajo, kaj prinaša epidemija koronavirusa in to je za nas velikokrat zavajajoče. Tudi mediji sami kakšno stvar preveč »napihnejo«, ker je gledanost posameznega programa verjetno bolj pomembna za samo statistiko posamezne televizijske hiše. Ne razumem, zakaj je treba nositi zaščitne maske, če po mnenju nekaterih epidemiologov le-te ne pomagajo pri zaustavitvi prenašanja koronavirusa.

Pozitivna stvar medijskega poročanja med epidemijo koronavirusa je objava različnih smešnih videoposnetkov na spletu, ki večino ljudi v karanteni spravijo v dobro voljo. Največkrat je to parodija na kakšno znano pesem. Prav tako so mi všeč različne fotografije nasmejanih ljudi, ki so objavljene na družbenih omrežjih. So dobre volje, čeprav so v karanteni.

Priznam, da v času epidemije koronavirusa spremljam medije bolj kot običajno. Vsakodnevno in večkrat na dan se lahko pozanimam o dogajanju okoli koronavirusa. Najnovejši in ključni podatki pa so na spletu vedno na voljo. Res je, da je včasih preveč podrobnosti, ki me ne zanimajo, a brez medijev bi dobila napačne in nepreverjene informacije. Mi je pa všeč, da lahko do njih dostopam kar od doma.

Čeprav sem doma, sem vesela, da sem s svojo družino. Šolanje poteka dalje in ta moj zapis je domača naloga, ki jo bom poslala svoji učiteljici slovenskega jezika.

Sicer ne vem, kdaj bo epidemije konec, sem pa prepričana, da bom to izvedela preko medijev. Upam, da se vse to dogajanje zaradi koronavirusa kmalu konča, ker pogrešam svoje prijatelje in druženje z njimi.

Taja Kovačič, 9.a

 


LUM GALERIJA
Naši učenci še vedno ustvarjajo iz različnih materialov. Ja, domišljija res ne pozna meja. Odlično vam gre, učenci, gotovo imate tudi doma že polico vaših ustvarjalnih izdelkov.

Julija je z nami delila svojo detektivsko zgodbo o iskanju skrivnostnega zvoka, ki ga je slišala ponoči. Ja, pogum v roke in noge in gremo v akcijo…vabljeni k branju.

Nekateri si za pohajkovanje po gozdu ali sprehod v naravi omislijo psa, drugi pa ….  mačka. Ja, mačka, prav smo slišali. Ko gre ena muca na sprehod z družino Širca… nemogoče je mogoče, druga pa doma počiva.

Domišljila res ne pozna meja, ustvarjalnost pa tudi ne, kar nam je zopet pokazal Mihael, ki je sestavil…pazite, sestavil, čisto sam svoj zvočnik.

Družinska drevesa pri naših šestarjih še nastajajo, tudi Lina je pobrskala po družinskih arhivih, izprašala vse in nastalo je tole. Prav tako Tajra. Bravo, dekleti. Benjamin pa se je lotil malo drugače.
Zanimiva slika družinskega drevesa je nastala izpod rok Maše M.

Naši sedmošolci  so bili zelo pridni, razmišljali so na temo korona virusa in nastali so naslednji literarni prispevki.
Modri koronavirus
Nekega lepega sončnega dne je šla Kaja ven s sošolci. Ko so hodili naokoli, so prišli mimo jame s sedmimi vhodi.
 Eden od fantov je hotel, da gredo pogledat, kaj je notri. Fantje so se strinjali  in so šli noter, dekleta pa so medtem ostala zunaj. V jamo so vstopili skozi tretji vhod. Izgledala je kot vsaka navadna jama, ko pa so šli globje, je eden od fantov opazil tunel. Spremenili so smer in sledili so tunelu. Ko so prišli na konec tunela, so pred sabo videli cele kupe zlata. Eden od fantov se je odločil, da gre po dekleta. Kaja je najprej rekla, da niti pod razno ne gredo, ker je preveč temno in nevarno. Potem je fant razložil, da ni tako temno in sploh ni nevarno. Šele potem, ko jim je povedal, kaj so našli, jih je prepričal, da so šle z njim. Ko so vsi prišli  na konec tunela, je ena od Kajinih prijateljic stopila na kamen, ki se je potem ugreznil. Vsi so se prestrašili in hoteli zbežati, a so  se vsi izhodi zaprli in niso mogli ven. Naenkrat se je iz tal dvignil ogromen tiger. Začel je govoriti. Rekel je, da jih bo vse okužil z neznanim virusom, če se bodo dotaknili zlata. Če pa se noben  ne dotakne  ničesar, jih bo izpustil.
Nato se je jama zatresla. Ena od deklet je padla in se dotaknila zlatega kovanca. Takoj je dala roko dol z njega, ampak je bilo prepozno. Tiger je rekel , da ne bo spustil modrega plina v jamo, če mu prinesejo  nekaj dragocenega. Kaja ga je  vprašala, kaj mu morajo prinesti. Rekel je, da morajo prinesti diamant, ki je na vrhu hriba, ampak se pri tem ne smejo dotakniti ničesar drugega. Kaja se je kot edina  javila, da bo šla po diamant in ga prinesla. Ko je prišla na vrh hriba, je našla diamant in se z njim vrnila do jame. Ampak, ko je prišla nazaj, je videla, kako se eden od fantov dotika zlata in ga meče v svoj nahrbtnik. Ko ga je zgrožena vpraša, kaj vendar dela, ji je rekel, da ne verjame  v te tigrove grožnje. To je bil fant, ki je nagajal vsem sošolcem in je bil hudoben do  vseh. Enkrat je  vsem v razredu vzel zvezke, puščice in jih začel trgati. Potem, ko  so se fantje začeli kregati z njim, jih je napadel.
Takrat je v jamo prišel tiger in zarjovel, da se je nekdo dotikal zlata in ga jemal. Kaja je prosila, da naj jih ne kaznuje vse, ker niso krivi. Tiger se je odločil, da zaradi  diamanta, ki ga je prinesla, izpusti vse – razen tistega, ki je kradel zlato.
Ko so otroci  zapustili jamo, je v njej postalo vse modro. Otroci so zbežali in Kaja je poklicala policijo. Povedala jim je, kaj  se je zgodilo, in da je sošolec ostal v jami.
Policisti in reševalci so ga našli na tleh. Odpeljali so ga v bolnišnico, kjer so ugotovili, da ima neznan virus, ki je bil modre barve. Ker so se ustrašili, da ne bi zboleli vsi, ki so bili v stiku z njim, so jih testirali.
Začuden so ugotovili, da nobeden ni okužen, ne otroci in ne reševalci.
Nekega večera je v bolnišnico prikorakal tiger. Vsi so bili zelo prestrašeni, ampak Kaja je rekla, da jim tiger nič ne bo  storil.
Z mogočnim glasom jim je povedal da je ta modri virus imenovan korona, nevaren samo tistim, ki lažejo , kradejo in so hudobni.
Vsi z dobrim srcem in veselim nasmehom, so pred virusom zaščiteni.
Kaja in sošolci so to povedali hudobnemu sošolcu. Ko je razmislil, je  obljubil, da bo od sedaj boljši in  je počasi začel okrevati tudi on.
Modri virus je tako dobil cepivo in zdravilo, ki se imenuje ljubezen, sreča in dobrota.
Neja Perc, 7a
Korona in Virus
Nekoč sta živela mož in žena. Rodila sta se jima dvojčka, ki sta bila posebna. Ko je bila njuna mati noseča, je nanjo padlo čudežno drevo, ki je imelo zdravilo za vsako bolezen na svetu. Zato sta se starša odločila, da bosta dvojčka ločila že ob rojstvu, in da jima ne bosta povedela drug za drugega. Če bi se namreč dvojčka srečala in združila, bi bil svet v nevarnosti, ampak nihče ni vedel v kakšni.
Dvojčkoma je bilo ime Korona in Virus. Njuna starša sta se odločila, da bo oče vzel Korono in mati Virusa. Korona in Virus sta odračšala le z enim staršem. Ko se je Korona že znal sam oblačiti, je začel spraševati očeta, kje je njegova mati. Oče pa mu je vedno odgovoril, da je umrla, ko je bil še dojenček. Virus pa nikoli ni spraševal po očetu. Ko je Korona že odrasel, se je odločil, da bo raziskal, zakaj je njegova mati umrla, a ugotovil je da je živa. Zato jo je dan in noč iskal, našel pa jo je šele po treh letih. Takrat je tudi ugotovil, da ima brata po imenu Virus. Mama in oče nista želela, da bi Korona in Virus živela skupaj, ampak dvojčka sta še kar vztrajala. Na koncu sta se dogovorila, da se bosta srečevala na skrivaj. Kmalu sta ugotovila, da več se družita, bolj sta pametna in več energije imata. Odločila sta se, da bosta živela skupaj. Staršem nista povedala za to.
Po treh letih skupnega življenja sta postala nepremagljiva. Kdor se jima je zameril, sta mu dala roko in na njega sta prenesla koronaviruse. Tako se je začela širiti bolezen covid – 19. Vsa vas je že imela ta virus. Samo eno prečudovito dekle še ni zbolelo. Ime ji je bilo Limfa. Korona se je zaljubil v Limfo in dobil še več moči. Limfa pa še kar ni zbolela. Ves svet je bil že okužen, samo oni trije še niso zboleli. Ljudje so umirali. Kmalu pa se je okužila tudi Limfa. Korona je bil tako žalosten, da je izgubil vse viruse. Limfa je čez sedem dni umrla. Korona je bil zelo žalosten, in ker je bil žalosten Korona, je bil žalosten tudi Virus. Dvojčka Korona in Virus nista več jedla, ne spala. Nekga dne sta šla skupaj v mesto. Ponesreči sta se dotaknila ubogega starca, ki je bil okužen in kar naenkrat je ozdravel. Takrat sta se zamislila in ugotovila, da kogar se dotakneta, ozdravi. Zaradi žalosti ob izgubi Limfe sta njuni telesi začeli proizvajati protitelesa. Vsi ljudje so hodili k njima, da bi jih ozdravila in sta tudi jih. Vsi ljudje so bili ozdravljeni, Limfa pa je bila mrtva.
Neke noči je Korona jokal ob Limfi, in ko se je njegova solza dotaknila Limfine kože, se je zbudila. Pogledala ga je in se mu nasmehnila. Takrat so vsi, ki so še bolehali zaradi koronvirusa, ozdraveli. Svet je spet tekel naprej.
Čez sedem mesecev sta se Limfa in Korona poročila. In vsi so živeli v miru in zdravju vse do konca svojih dni.
Julija Modic, 7.a

Koronavirus in ljudje

Na zemlji postoši koronavirus. Vsi strokonjaki v zdravstvu opozarjajo na nevarnost ter higieno in nošenje mask v javnih prostorih. V aprilu je število mrtvih sunkovito naraslo, umrli so celo nekateri športniki, politiki in filmski igralci ter TV voditelji. V dveh tednih v aprilu se je koronavirus s celega sveta razširil v Ameriko. Ampak v Ameriki niso hoteli zapreti tovarn, omejiti javnega gibanja ter javnega življenja in je umrlo skoraj ena tretjina prebivalcev ZDA.
Nato so se prebivalci ZDA povezali v skupnost » USTAVIMO POHLEPNE LJUDI IN VIRUS« S tem “pohlepni ljudje” so ciljali na vlado ZDA, ker ni hotela narediti v dobro ljudstvu, ampak samo dobro za svojo rit. Organizacija se je povezala z državami iz vsega sveta in so prosili, da iz svoje države zberejo enega otroka, ki bo posnel naslednje besedilom:
» Vlada ZDA, ali ne vidite, da vašo ljudstvo umira in vi nič ne ukrenete glede upostošenja, ki ga povzroča kovid-19. Prosim, spametujte se in naredite v dobro našemu svetu in ne razmišljajte samo o denarju. Če ne boste ljudi, ki delajo zaščitili, ne boste imeli nič od denarja. Spametujte se, ker ali mora res vsakemu od nas umreti bljižni, da nas bo spametivalo. Prosim, razmislite o tem!«
Ko so države posnele to poslanico vseh otrok, so jo poslale v Belo hišo. Po slabem tednu dni, ko so vse države sveta poslale sporočilo, se je vlada ZDA spametovala in uveljavila najstrožje ukrepe za epidemijo. To je sicer zelo pomagalo in se je število ukuženih in mrtvih zelo zmanjšalo. Številka se je ustavila pri prib. 70 000 okuženih in se ni spreminjala. Pozneje, proti koncu junija, so španski znanstveniki iznašli zdravilo proti kovidu-19 in so ga dostavili tudi v ZDA. V nekaj več kot enem mesecu so koronavirus tudi iztrebli.
Ta sodobna pravljica je sporočilo, da moramo v današnjem času upoštevati navodila v zdravstvu, biti strpni in sodelovati, da premagamo ta koronavirus.
Gal Povšič, 7.a

Slon, opica in miška
Na kmetiji živijo živali. Logično. Ampak te živali, ki živijo na kmetiji  Divjina, niso navadne živali. So prav posebne živali. Na kmetiji Divjina živijo živali, ki znajo govoriti.
Nekega dne sta se pogovarjala slon in opica. Začela je opica: »Kaj če tudi mi, živali, dobimo koronavirus, kaj bo potem? Izumremo lahko vse živali na svetu.« Slon pa ji je odgovoril: »Ne skrbi, do zdaj še ni dokazano, da bi živali lahko zbolele za koronavirusom. Pa saj smo tudi živali večje kot ljudje, se bomo že nekako borile.« Opica pa je bila zdaj na slona jezna: »A tako!? Ti si že velik, ti, kaj pa mi, ki nismo tako velike, a? Kaj pa mi? Naša vrsta pa lahko izumre!« Ves ta pogovor pa je slišala tudi majhna miška, najmanjša na kmetiji Divjina. In tudi ona se je strinjala z opico. Tudi ona je bila jezna na slona. In je rekla slonu: »Ne bodi tak, s tabo se ne pogovarjam več, ker je bilo tole zdaj res zelo nesramno od tebe. Da takole misliš samo nase.« Slon pa se jima je opravičeval: »Saj nisem mislil tako, no. Ne bodita tako hitro jezni.« »Kaj naj ne bova tako hitro jezni!?,« sta se opica in miška obrnili in šli.
 Še dolgo sta se igrali, s slonom pa se nista hoteli nikoli več pogovarjati.
Nauk: Ne misli samo nase, pomisli tudi na ostale.
Nika Romih, 7.a
Veliko potovanje
Nekoč sta v čudežni deželi živela fantek Nik in deklica Nika. V kraju, kjer sta živela, niso imeli nobenih znamenitosti. Zato sta se odločila, da si bosta privoščila veliko potovanje. Odločila sta se, da bosta iz čudežne dežele z robotskim vlakom odšla na Kitajsko. Po dolgi vožnji z vlakom sta prispela na Kitajsko. Odločila sta se, da si bosta ogledala Kitajski zid. Velik kitajski zid je starodavna kitajska znamenitost, zgrajena v koncu 14. stoletja do začetka 17. stoletja za čas dinastije Ming, s katero je ta želela zaščititi Kitajsko pred vpadi plemen. Ker ju zanima zgodovina, sta si ga dolgo časa ogledovala. Na Kitajskem sta prespala 3 dni. Zadnji dan pred odhodom v drugo državo je iz vesolja priletel magični netopir. Netopir je s svojo močjo napadel veliko Kitajcev. Med njimi sta bila napadena tudi Nik in Nika. Kasneje so odkrili, da ga gre za novo virusno okužbo, ki se imenuje Novi koronavirus. Ljudje na Kitajskem so menili, da gre za blažji prehlad, ampak kasneje so ugotovili, da je zelo nevaren. Za novo okužbo je umrlo več tisoč ljudi. Ampak prijatelja sta odšla v Italijo, v magični vlak pa so ponesreči zaprli tudi magičnega netopirja. Ko sta prispela v Lombardijo, sta si odšla ogledat mesto. Netopir pa hitro pobegnil naprej. Potem so ugotovili, da je prispel v Slovenijo. Ko sta si prijatelja ogledala mesto, so okoli njih začeli vsi kašljati in ugotovili so, da so okuženi vsi ljudje okoli njiju. In tako je Italija največje žarišče nove okužbe. Ko sta želela oditi, nista mogla nadaljevati svojega potovanja, saj so zaprli meje in zdaj čakata, da se situacija umiri in tako bosta lahko nadaljevala svoje veliko potovanje.
Patricija Čuk, 7a

Zala nam je poslala slikce sladice meringe z jabolki. Kaj pa je to? Ni čisto sledila receptu, ampak je vseeno uspelo in takoj so jo pojedli.
A je potrebno jabolka kuhat v vodi z limono in sladkorjem? Ne vem, samo vprašam.

Oglasila se nam je tudi mlada ustvarjalka iz POŠ Laze. Anja  je v gledališče postavila ljudsko pravljico Od kdaj ima zajček kratek rep. Zagotovo je navdušila vse domače, enkrat pa še za vse ostale, kajne?

LUM galerija je vsak dan večja, naši učenci ustvarjajo…
LUM galerija
Likovna umetnost na daljavo nam kar dobro uspeva. Naša prva likovna naloga od 6. do 9. razreda je montažna plastika. To so kipi, ki jih izdelamo s kombinacijo različnih materialov. Tako lahko nastanejo zelo zanimivi izdelki iz naravnih (les, vejice, iglice, listi,  kamni, pesek, …) in umetnih materialov (odpadna embalaža, žica, vrvice, gumbi, razni predmeti,…).  Za delo umetnik potrebuje nekaj “krame” ter veliko domišljije. Naloge se razlikujejo po motiviki. Šestarji – živalska figura, sedmarji – portretni relief, osmarji – človeška figura in devetarji – mobilni kip z naslovom: To sem jaz v času, ko razsaja korona virus.
Moram pohvaliti naše učenke in učence, ki jih že kar malo pogrešam, saj mi že pošiljajo fotografije svojih montažnih kipov. Seveda jih pričakujem še več, da bo naša galerija zaživela in da vsi vidijo, da so naši otroci praktično iz ničesar sposobni izdelati prave umetnine.
Prisrčno vas pozdravljam, Urška Župec Mele

Pa še eno vabilo, morda pa koga zamika…Muzej novejše zgodovine razpisuje stripovski natečaj z naslovom Življenje v času koronavirusa. Rok za oddajo prispevkov je 18. april.


 

Pozdravljeni! TOLE SI JE VREDNO PREBRATI IN OGLEDATI!

V devetem razredu je likovna naloga od učencev zahtevala veliko razmišljanja o sebi v času, ki ga preživljamo. Likovni motiv se glasi: To sem jaz v času, ko razsaja korona virus.

Učenke in učenci so bili pozvani, naj sebe predstavijo skozi mobil (kip, ki se premika) z upoštevanjem lastnosti različnih materialov, barv, oblik. Izdelek in razlaga naše učenke nas je pustila brez besed.
Glejte in se čudite.
Lana je takole napisala:
Izdelek predstavlja pet čustev katere jaz čutim v tej situaciji. 
Vijolična simbolizira stress, ki ga sedaj občutimo glede na dano situacijo.
V zeleni barvi je simbol za umirjenost, s katero se lažje prilagodimo danim okoliščinam. 
Žalost je zavita v modro barvo, saj smo odrezani od svojih bližnjih, sošolcev, prijateljev, znancev. 
V rumeni je radost, s katero se soočam vsak sleherni dan (še posebej zdaj, ko ni ‘šoli’ 😂)
Na sredini je srce, ki uravnoteži celoten model v skupno celoto. 
Uporablja se koncept otroške igrače, ker me spominja na otroštvo in spanje – katerega imam zdaj celo malo več. 😆
                                                                                                                                     Lana Slak.
 Hvala, ker to deliš z nami.

____________________________________________________________________________

V letošnjem tednu imajo šestarji za nalogo izdelavo družinskega drevesa.

Julija Hribar si je takole zamislila svoje družinsko drevo.

____________________________________________________________________________

Bonjour! Dekleta so pri izbirnem predmetu francoščina dobile nalogo, naj naredijo francosko sladico. Očitno je Emi uspelo.

Samo karaok pa ne slišimo. Kaj pa je tole, Ema?

Ema še kar ustvarja…

 

____________________________________________________________________________

Dnevi nam minevajo različno hitro. Pri Pušlarjevih so začeli z izdelovanjem mask za prostovljce in seveda za domačo uporabo. Super vam gre, punce!

____________________________________________________________________________

Ko je Juliji dolgčas, se zna zabavati po svoje, joga pa tudi deluje. Pazi, Julija, da ne padeš:)!

________________________________________________________________________

V teh dneh nekaterim ne zmanjka domišljije, kreativnosti in ustvarjalnosti. Mihael Černe je izdelal kitaro iz lego kock, melodijo si pa kar sami zamrmrajte.

_____________________________________________________________________

Nuša še naprej ustvarja, tokrat se ji je v domišljiji pripodil zmaj, morda pa prepodi hudobne viruse.

Super, Nuša!

Nekateri ste doma zelo ustvarjalni. Nuša nam je poslala svoji dve umetnini.

Pozdravljeni,

dnevi se v večini vrtijo enako, zato sem začela risati s pastelkami, da si jih popestrim.
LP Nuša Unijat
Nuša še naprej ustvarja, tokrat se ji je v domišljiji pripodil zmaj, morda pa prepodi hudobne viruse. Super, Nuša!

______________________________________________________________________

Oglasili so se nam naši tretarji,  po slikah sodeč so zelo delavni, pridni in aktivni. Super ste, 3.a! Sporočajo nam tole…

Pozdravljeni, v 3. a smo se šole na daljavo lotili radovedno, zagnano in odgovorno.

Računamo, pišemo, beremo, ustvarjamo, pojemo, telovadimo … in še marsikaj.

Pošiljamo vam nekaj utrinkov in vas toplo pozdravljamo.

Vabljeni tudi k ogledu naše foto galerije in spodnjih povzav:

 

______________________________________________________________________

Danes je materinski dan. Kar nekaj navodil učiteljev je že včeraj, nekaterih pa danes vodilo v izdelavo različnih voščilnic ali presenečenj za mame, ki imajo v teh dneh še posebno delo, saj so postale še domače učiteljice. Verjamem, da ste se tudi sami spomnili na to.
Tudi Nika je svojo mami razveselila s posebnim šopkom. Bravo, Nika in bravo mami za Niko!
____________________________________________________________________________
Prejeli smo slikice našega tretarja in sedmarke, kako preživljata popoldneve, ko ne delata za šolo.
Mafini izgledajo mamljivo, kar gre zahvala učiteljici Petri, ki je v petem razredu navdušila učence nad kuhanjem in pečenjem.  Drugi se učijo kako deluje elektromotor.
Zelo pa nas je pobožala pohvala mamice, ki pravi…”Hvala Vam in vsem učiteljem, ki se trudite v teh časih po svojih najboljših močeh. Še posebej pohvala gospe Bojani Pivk Križnar in vsem učiteljem 7.c razreda. Res ste srčni učitelji. Vse dobro vam želim.”
Hvala tudi vam.

_____________________________________________________________________

Pa se je začelo…učenje na domu, na daljavo, eni so že pridni…

________________________________________________________________________

Se še spomnite igre Monopoly, ko še ni bilo brezstičnih kartic…kaj je bilo najbolj drago in kaj smo najraje kupovali, pa v disco clubu smo zapravili ogromno denarja…

__________________________________________________________________________

Julija Hribar iz 6.b nas pozdravlja v teh čudnih časih. Svoj čas je  namenila tudi pereči problematiki – maskam. Naredila si je kar svojo in še kup ostalih izdelkov. Bravo, Julija!

___________________________________________________________________________

Doma je lahko tudi zabavno, kar sta nam pokazala naša prvošolec in četrtošolec.

Imamo prvo sliko koronavirusa kot ga vidi naš drugošolec…napisal je še, da ima noge, veliko nog in skakati zna od enega na drugega.

————————————————————————————————————————

Še vedno pa velja, da lahko kontaktirate svetovalne delavke, če ste v stiski ob tej osami najprej na elektronske naslove:

  • bojana.breznikar@8talcev.si
  • eva.hrovat-kuhar@8talcev.si
  • ursa.speh@8talcev.si

Hiša eksperimentov ponuja svoje domislice, pravijo, da vrata so sicer zaklenjena, k njim pa lahko pridete skozi varna vrata spleta in preko Hišine aplikacije na telefonu….https://www.he.si

Hiša iluzij je pripravila PDF priročnik z iluzijami, ki jih otroci lahko naredijo sami doma. Za izdelavo iluzij potrebujejo liste papirja, svinčnik, škarje in barvice ali flomastre….https://drive.google.com/file/d/1zuApSzwhXE4P6GrrOpXkDCTiyRZeecIj/view

Center Motus je pripravil kratko knjižico…http://online.fliphtml5.com/bbgci/moon/

Prav tako je Fakulteta za šport skupaj  z NIJZ (Nacionalni inštitut za javno zdravje) pripravila in uskladila Priporočila o telesni dejavnosti v času širjenja korona virusa. Pošiljamo povezavo na…http://www.slofit.org/slofit-nasvet/ArticleID/187/Priporo%C4%8Dila-o-telesni-dejavnosti-v-%C4%8Dasu-%C5%A1irjenja-korona-virusa

https://www.e-tom.si/

https://safe.si/novice/da-ti-ne-bo-dolgcas-ko-si-doma-ostanidoma-nidolgcas

 

 
 

Več prispevkov iz Obvestila